Telesno usmerjena psihoterapija je veja psihoterapije, ki s posebnimi tehnikami in metodami v terapevtski proces vključuje delo s telesom. Stremi k temu, da se integracija ne zgodi v umu ampak preko telesa.

Vse, česar psiha ne uspe predelati, telo prevzame nase. To se odraža v naši drži, premikanju, dihanju, mišični napetosti, energetski in čustveni pretočnosti. Pri telesni psihoterapiji pridemo v stik z različnimi deli sebe, predvsem s tistimi instinktivnimi (žalost, jeza, agresivnost, spolnost, ...), ki so bili v otroštvu zatrti ter imamo varen prostor da lahko te dele izrazimo, integriramo ter povečamo pretok energije v telesu.

Vse od zgodnjega razvojnega obdobja naprej, sta naše telo in psiha organizirana skladno z razmerami, v katerih smo odraščali. Vse, kar je v posamezni razvojni fazi za otroka čustveno prezahtevno v odrasli dobi vpliva na odnos posameznika do sebe, do drugih in življenja samega.

S telesno psihoterapijo postopoma krepimo kapaciteto oziroma toleranco za čutenje vseh čustev in občutkov ter smo bolj v stiku s stanjem našega živčnega sistema in telesa. Grajenje kapacitete da lahko v polnosti izkusimo življenje v vsej lepoti in neugodju lahko traja tudi več mesecev ali let, saj pri tem delu ni hitrih rešitev, ampak nam terapije postopoma pomagajo, da lažje izražamo avtentičnega sebe, svoje želje ter potrebe.

Notranji opazovalec ali zavest nam pomaga da ozavestimo notranja omejujoča prepričanja in blokade na čustveni ali telesni ravni, ki so razlog da ne utelešamo svojega najvišjega potenciala.

Klasične psihoterapevtske šole predpostavljajo, da se razvoj človeške duševnosti prične z rojstvom, pomembno oblikuje v otroških letih in zaključi s smrtjo. Glavni vzrok duševnih motenj naj bi tako predstavljale travme, ki izvirajo iz zgodnjega otroštva. Transpersonalna psihoterapija pa ima nekoliko širšo perspektivo, saj smatra, da zavest ni le izključujoč produkt nevroloških procesov v možganih, temveč veliko več – je nekaj, kar presega biologijo in se zato ne prične šele z rojstvom, kot tudi ne konča s smrtjo. Zaradi tega pri svojem delu in interpretaciji duševnih motenj tudi ni omejena na samo to življenje kot mnoge druge psihoterapevtske šole.

Zgodnje življenjske travme sicer tudi tu predstavljajo izredno pomemben vir psihopatologije, vendar se v transpersonalni psihoterapiji pogosto izkaže, da se praviloma za njimi skrivajo še globlji vplivi, kot so dogodki iz pre- in pred-obrojstnega obdobja (spočetje, dogodki med nosečnostjo, travma rojstva), arhetipski vplivi iz kolektivnega nezavednega, vplivi iz »preteklih inkarnacij,« več-generacijske travme ter tudi duhovne razvojne težnje, ki presegajo ego psihologijo ipd. Vsebine iz teh ravni nezavednega nam kažejo, da človeška duševnost sega veliko globlje, kot smo si kadarkoli predstavljali.